Strah jo je bilo, s pobešenimi očmi je stopila na posvečena tla. Počenila je ob bližnjem grobu in z nožičem, ki ji je na tenki verižici visel s pasu, brž odrezala grudico zmrzle prsti, jo zavila v platneno krpo in na ves splav zbežala proti Malemu Gabru. Veter je žvižgal ‒ vedela je: mrlič, ki mu je vzela prsti z groba, vrši za njo.