Potlej se je kmalu slišalo, da na Požarnici rado straši. ‒ In zdaj on, pozni vnuk, po stari šegi nosi kruha in vina na grob, kadar ga kaj posebnega boli in tišči. Še vselej ga je bilo groza, a nocoj ga je še bolj, ker vé, kam je tudi véšča šla ob tej strahotni uri.