Kopič je obse tiščal tisto ljubo soro, Urša si je preskrbela dolg in težak čekan, Trlep sam je imel meč in pač tudi čekan. »Ha, ubogi Turki, ki se bodo srečali s temile tremi!« se je gradišče primskovško smejalo, ko so silni velikani pompljali v dolino. Za njimi so migljale oči Trlepke in Maruše, Lize in ‒ Turka, srce, polno ljubezni, je komaj dohajalo v daljo tipajoči pogled.