»Da, mir in složnost sta nam potrebna, hudoba babja pa ti brusi jezik in kleplje zdrahe ... « Kopič je precej bušil k véšči. »Ti, baba,« je renčal vanjo, »povem ti enkrat, vedi za zmerom: Če boš še kaj nad Trlepom otresala svoj dolgi jezik in če mi boš, prikazen nepogledna, onečejala Lizo, ti razpotegnem čeljusti in te čez obzidje zalučim po Primskovem, da ti hudiči in véšče vsega Kuma več ne staknejo suhih koščic! Dobro me pomni, baba hudobivna!«