»In obžalujem, da sem kljuboval samostanu, in obetam, da tega nikdar več storil ne bom,« je še rekel in se še enkrat priklonil opatu, a pater ceremoniar se je priklonil njemu in ga spremil na sedež med gospodo. Zdaj so sveče na oltarju zagorele, orgle so zabučale kakor vihar po tihem mraku, slovesna maša se je začela ‒ groza, ki je je cerkev do zdaj bila polna, je splahnela, Bog je nastavil uho gospodu in tlačanu in poslušal njiju molitev ... Po maši je gospoda šla v samostansko obednico, pater opat jo je povabil na kosilo in pomenek.