Rajnki oče mu je na gradu izgovoril kot, pa sinu Ambrožu je menda bil pretesan in prepust, nikoli ga ni grel dolgo. Misli so mu iskale nepokojno življenje, srce je hrepenelo po čudovitih prigodah med svetom, na jezo in sramoto brata, graščaka je begal od vasi do vasi. Ob dobroti svobodnjakov in tlačanov, ki se jim je zdelo imenitno, gostiti plemiča, je živel brez skrbi in veselo pil domače vino, za zahvalo pel stare pesmi in pravil čudne povesti, polne grozovitih strahot in zamotanih prigod.