Kako skrbno mu je napolnila torbo in kako pobožno ga je potlej pokrižala ... Na čelu in na ustnicah še čuti toplino njenih prstov; njena nežna skrb ga meči do inakosti, v ušesih mu še zvončkljajo besede: »Ti, previden bodi ‒ zdrav se vrni in kmalu!« Oh, nihče mu nikoli ne da lepe besede, vsi vpijejo nanj ali pa se mu smejejo, kakor bi bil malo štramljast; le Trlep je do njega človek ...