Peklo ga je, kaj Trlep plete, hudo skrbelo, kako bi zbogal Kostanjevico in Pleterje, a opat Egidij mu je spotoma tudi že dopovedal, da turški strah res ni več prazna beseda. »Nemara je pa le prav, da se samostanski učenci umaknejo v Ljubljano?« je začel verovati. »Patri učitelji se preveč bojijo in potlej malomarno učijo, češ saj ne vem, ali bom jutri še živ.«