Sramežljivo se je branila po šegi, izza statev je vstala, ko ji je tudi stari Krajinčan velel: »Semkaj pridi, kruha se ne brani!« Komaj dvajset let je bila stara, pa velika, močna in zdrava, v obraz bela in rdeča, lilija in nagelj, s svetlimi lasmi, ki so se ji izpod čiste peče kodrali po vratu; oči so ji bile velike in modre, trepalnice dolge in goste, glas zveneč in sladak. Pisan životnik ji je objemal zdravo polni život, pasal jo je štiri prste širok, čedno pleten pas, a čez temno volneno krilo, segajoče nad členke, jo je pobešeno vezal sklepanec iz svetle medi.