Zato si je tiste dni že dvakrat umislil izgovor, da je kakor po opravku prišel k Rádohu. Stari prijatelj ga je rad videl, Maruša pa je prav žensko čutila, da oči mladega vdovca hodijo za njo: misel, ki se ji je ponujala bolj in bolj, jo je prijetno skrbela: »Ali bi res bilo mogoče?« »Ni napačna, ne,« so Trlepove oči zmerom bolj vedele; »čedna je, nič ji ni reči, in zdrava se zdi, kakor dren.«