Kako je prišel v mesto, sam ni vedel, tako mu je bilo hudo. Na trgu ga je srečal mlad plemič, Kozma Hohenwart, in se veselo zasmejal: »Čudež božji, kaj si še živ? V kopališču imajo rebulo, angelci bi jo pili, ti rečem; in dve Italijanki dan za dnem prepevata pesmi, da bi se človek veljal od miline, in živi sta, lepi, veseli, starec bi se ogrel ‒ tebe pa od nikoder!«