O priliki bom rekla besedo njegovemu stricu na Zaprcah; Krištofu samemu ne morem, preljubezniv je, smili se mi.« Že drugi dan je Krištof Lamberg prišel spet: mlad, velik, močan. Po šegi nakodrani svetli lasje so se mu izpod bagrene čepice usipali do širokih pleč; obraz je rdel od pričakovanja, oči se svetile in smehljale; obleka mu je bila pretkana z zlatimi in s srebrnimi nitkami, ob bedru mu je bingljal lahak meč.