Ko pa mu je planil pogled po širnem polju, kadečem se v jutranji soparici, se mu je nekoliko stožilo. Oziral se je kakor ne bi mogel odtrgati oči od zapuščenega doma. Zdelo se mu je, da se vsaka bilka na polju pripogiba k njegovim nogam in da ječé puhteče se njive, ki so pile znoj njegovega rodu ... Bog ve, morda bi se bil še splašil tiho rastoče vesti, če ga ne bi bila podpihovala svojeglavnost in dra žila jeza na Janeza, ki je tako razžalil očeta in zatajil in izdal domačo zemljo, in ako ne bi bil zvito pomislil še na veseli konec svoje žalostne povesti.