Solnce je bilo spolzelo do Višenjskih hribov in je teklo z zlatom posuto pot na veselo polje in dremavo hosto, budeč v visokih bukovih in smrekovih vršičkih šelestečo skrivnostno večerno pesem, je oblilo v cvetoči sadni vrt posajeno hišo, da je zažarela z mahom porastla streha in so zagorela lepo umita okna. Vsa domačija se je obsula in odela z lepoto, ki jo občuti samo velika ljubezen ob uri žalostnega slovesa. »Ali je potrebno, zares neizogibno, da se umikam?« je podvomil.