Ko se je oblekel, se je ozrl po sobi, po bledih, suhih obrazih in vseh globokih, začudenih, skoraj zavidnih očeh. »No, Bog vas obvari, pa dobro in kmalu ozdravite ‒ jaz pojdem,« je dejal, kakor ne bi hotel žaliti trpinov, da jih zapušča, ko je videl veliko njihovo trpljenje. Bolniki so iznenadeni strmeli vanj, oznojene glave so se molče privzdigovale in so se obračale za njim, a njihove oči so se zasajale, kakor bi ga hotele zadržati.