»O pesnik v nadzemskih višavah, kaj se še ne vrneš na trdna zemeljska tla? ‒ Torej odpela in slekla naj bi se bila pred tvojo samoljubno sebičnostjo in si skesano potresla pepela na svojo grešno glavo? Katera ženska bi storila to in priznala brez nujne potrebe svoje skeleče in nezaceljive rane iz prestanega boja z neobzirnim in divjim moškim?« 7. Marija se je v svoji zapuščenosti bolestno spominjala mehke nežnosti in šegave porednosti Emilove.