Vsi spomini lepe, nedolžne in čiste mladosti so šli mimo nje, vse davne, neizpolnjene želje so vstajale iz svojih preranih grobov in so jo molče obiskovale ... Na visokem nebu so živele in tiho molile milijonske zvezde; izza daljnih hribov je koprnel rdečkasti mesec in je fantovsko silil v njeno neznano okno; njegove silne roke so jo zapeljivo božale po belem obrazu, po otožnih očeh, po razmršenih laseh, božale so jo in ji rahljale in odpenjale mlada nedrja in ji boleče segale v plašno, skoraj že vsega se kesajoče srce. ‒