Vsako noč, takole po takih in enakih bojih njene razpaljene duše, je vstajala odločna misel, da bi pobegnila in si drugod poiskala svojega kruha; a ko jo je prespala in je zjutraj zagledala silnega moža, ki jo je skozi priprti očesni špranjici otipaval, je v sladki grozi le iztežka premagala glasni krik, ki jo je davil v grlu. In vendar se dolgo ni mogla odločiti, da bi mu naznanila svoj sklep. Potem pa ji je bilo skoraj še žal, tako se je bil mož ustrašil.