Tam na onemle potlačenem griču čepi Grm, bele hišice prijazno mežikajo skozi goste sadne vrtove, proti nebu se dviga tenak steber dima, ki se v višini razliva v komaj vidno meglico ‒ a tistale bela pikica za vasjo je Matildkin dom. V ozadju in okoli in okoli pa šumi hrastova hosta, iz katere se vije tu in tam košata in vitka smreka. Za hosto žubori Temenica, zeleni dolinica, ki ji enake ni videl nikjer na širnem svetu.