O, klobuk je nosil postrani, gorko kri v krepkih udih, s krepelcem v roki je hodil. Vse tisto ozvezdje kakor doma se razpenja nad njim. Tu je rimska cesta, šmarni križ in veliki voz, tamle večernica in tista zvezda, ki je rajnka Matilda dejala, da je njena in ki se ob njeni smrti gotovo zato ni utrnila, da ima še Matildka to lepo dediščino, on pa spomin in opomin.