Dota je odžvižgala, on je pa še zmerom klečal in je bil ves bled. Z obema rokama si je posegel po visokem čelu v redke lase in vzdihnil skoraj med solzami: »O, mamka božja z Zaplaza ‒ kaj sem za božjo voljo vendar mislil! Bog oče, ki si v nebesih, odpusti mi, skesanemu revežu!«