Blagajnik je brezskrbno prižvižgljal veselo pesem prav vštric Brnada, ki se je kleče oprl na roke in ga je gledal. Dota je odžvižgala, on je pa še zmerom klečal in je bil ves bled. Z obema rokama si je posegel po visokem čelu v redke lase in vzdihnil skoraj med solzami: »O, mamka božja z Zaplaza ‒ kaj sem za božjo voljo vendar mislil!