Zemlja je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala njegove željé.
»Zdaj zdaj vstaneš, o zemljica naša, vstaneš in ga odpahneš, kdor te še ne duši s krivično, tujo roko ...«
Živel je z letino in zemljo, oko mu je drselo po malogabrovskem polju, Stični zasužnjenem v roboti in tlaki, skomine so se mu delale, v rodovinsko last si ga je vroče vroče želel.