Da bi bil sam s svojo skrito jezo, je šel na njive.
Hodil je po grivah sem, hodit tja, gledal po zorečem polju in tehtal trude in žulje, ki se z njimi in ljubo zemljico že toliko sto in sto let veže starobitna domačija Trlepovina.
»O njivice, o domačijica naša,« se je z njimi šepeče menil kakor z Bogom v cerkvi, »nemara res ne bo več dolgo, pa bomo res svobodni in svoji ...«