Ko je samostanska kočija minila Pljusko, so zaprta vežna vrata krčme regnila samo toliko, da je droban možiček pomolil ven glavo in svetlo pogledal za njo, pa še odskočil in planil med goste v gostinski sobi.
»Hoj, menihi so že mimo,« se je otročje hehetal; »zdaj pa le udarimo katero.«
»Kaj zato danes še nisi zapel nobene?« se je vsa krčma smejala.