Sirota je na poti temu, onemu, po njej, ki je že toliko dobrega storila domačim in tujim ljudem, se stezajo lakomne roke ...
»Bog jim odpusti!« je molil in milo gledal samostansko družino, posebno brate laike, ki so kakor otroci hodili za njim in ga vsi solzni spraševali, kaj bo.
»Ne vem, bratje, nič trdnega še ne vem,« so ga samega oblivale solze, anti smilili so se mu pobožni delavni možje.