Le brtavs kruha je pomašil v žep, bušil vase korec vina, kislega pa že tako, da je kar zamižal in da je za ušesi zabolelo, kakor je kasneje pravil, v naglici še povedal, kar mu je Tone naročil, in jo ves preplašen res pocedil, odkoder je bil prišel.
»O, če bi me Sotečan dobil v parklje, bi mi preteto tenka pela!« jo je urno pobiral, da bi prej ko prej prišel v stiško gospoščino. »Da, vrag je takle graščak, ki še patra opata ne posluša in se cesarja samega nič ne boji ...«