Hlapci poštarja Fedrana so urno prepregli, spočiti konji so hrznili in stekli po ravni cesti. Iz dolinskega kota na levi strani je zableščalo belo zidovje stiškega samostana, v rdečem zvoniku je jeknil zvon.
Prijatelja, ki se jima je pogled uprl tja gor, sta se molče spogledala.