Kar ti nenadno dihne veter, strahotna hosta zahrope; v temo, da bi dlje segel ko videl, mu nad glavo skovikne čuk, že tako preplašeni Matevžek skoraj počene od strahu, izpod nog pa se mu sproži kamen in se zatrklja nekam daleč in globoko.
»Jezus Nazarenski, saj sem nad pečinami v Kuščarjeku!« je zavpil, dotipal staro smreko in jo objel z obema rokama. »Pomagajte, ljudje, pomagajte!« je tulil na pomagaj, da je odmevalo po vsej dolini od Ceste do Malega Gabra.