Velike skrbi za usodo samostana mu niso dale miru ne podnevi ne ponoči. A najhuje ga je tiščala zavest, da je v tej veliki sili sam, skoraj sam; saj so le prav stari menihi še zvesti, srce drugih pa že kar očitno hrepeni iz tihe samostanske celice.
»Svet se izvežuje iz starega v novo,« je mislil sam vase; »tudi samostanci se z vsem poželkom ženó za blodnimi nauki novega časa.«