Potlej je zamišljen sedêl za mizo v veliki, preprosto opremljeni opatijski sobani. Pred njim je ležalo pismo, ki mu ga je bil pravkar prinesel sèl iz Ljubljane; kazno je bilo, da ni oznanjalo dobrih novic. Zakaj gospod je vstal in s pobešeno glavo zakoračil po sobani, polni sonca in cvetnega vonja z velikega samostanskega vrta.