Tako se je lepo vdal in šel z vsem spremstvom v gradišče, ki je z griča pazno gledalo v eno stran po cesti ob ljubljanski močvari in v drugo proti Višnji gori. Bilo je večje poslopje, pokrito s škrilmi, da se ob napadu ne bi dalo zažgati z metanjem gorečih plamenic. Ograjeno je bilo z močnimi, na gosto in globoko v tla zabitimi hrastovimi hlodi, ki so bili precej opaljeni in na vrhu ošiljeni.