Ljubin je stopal od vrste do vrste, privzdignil pokrovček tu, razširil ali zožil žrelo tam in se pomenkoval s pridnimi prijateljicami. »Kajne, na hudo uro kaže, pa ste pribežale domov?« jih je ogovarjal in se oziral v oblačico, ki se je nad hribjem kopala sama vase. »No, nikar se zato ne jezite name!« se je nasmehnil in si z roke odfrknil nekaj čebelic, ki so se je prijele, ko je urejal pokrovčke.