Ljubin je spet molče prikimal in vzdihnil; naposled je rekel: »Kar je domenjeno, naj se zgodi prav kmalu: Živka in Hotimir naj se brž brž vzameta! Hotimir drugače ne bo imel miru, še na grad bi ga utegnili poklicati za hlapca, in Živka ne bo varna nikjer več, dokler bo neomoženka.«
Živka se je nasmehnila in pobesila oči; srečna rdečica ji je zalila zdravo lice.