»Le stoj, še se bova srečala!« je Hartvik pretil, ko se je ves otolčen, zmršen in opraskan motal iz trnja. »Boga prosi, da se ne bi tako, kakor ti misliš zdajle! Če mi tvoje hlapčevske koščice še kdaj pridejo v pesti, ti jih pretrem in zdrobim, da ti jih še na sodni dan ne bodo več znali skleniti!«