Videl je v vse doline in po vsem gričevju okoli sebe in pazil. Po dolini, glej, je v zmernem diru prihajal jezdec in se oziral čez polje, ki ga ni bilo dosti in ki ni bilo kaj posebno rodovitno, kakor se je dalo soditi po zoreči strni. Na njivi je zagledal dekle in ji pokimal: »Sama si, o Živka?« »Bog vsa sprejmi, oče Trlepov!«