Zlebor mu je hotel reči nekaj dobrega, a Hotimir mu je obrnil hrbet in v teku prestregel osamelega konja, ga brž zajezdil in se postavil v višenjsko četo. Majnhalm, še ves bled od groze, je obrnil konja, segel zadihanemu Hotimiru v roko in mu toplo rekel: »Ne bom ti pozabil tega, o Hotimir!« Hotimir in zinil nobene, le pogledal ga je z velikim jasnim pogledom. Vse oči so se obrnile vanj, a on jih ni več videl, tisti veliki, jasni pogled se mu je že pobesil.