»In da ne strahuješ Hartvika!« se je Majnhalm po kratkem premisleku še dalje jezil. Saj je res, da je človek zamerljiv in občutljiv tudi za prazen nič, a kar počenja Hartvik, ko mu nima več kdo gledati na prste, je vendarle že od sile ... Henrik ni vedel kaj reči, kar molčal je, očitki so bili le pretehtni. »Tisto z Živko mi je pa še posebno čez glavo!« se je Majnhalm domislil.