Ko je pevec obrenkal grofov krvavi meč in kup do rogovile presekanih razbojnikov, je sprevrgel pesem in glas in sladko zapel o grofični, lepi beli cvetki na Svibnem, ki bi jo hraber in pobožen vitez rad presadil v svoj slavni stari grad. A vitez se boji, ali nemara še vreden ni, da bi lepa bela cvetka krasila njegov dom. Ta dvom ga venomer in čezdalje huje boli, samo še v prošnji in želji živi: »Ljubi me, cvetka moja, zaželena, zame od tebe lepša ni cvetka nobena!«