Pot je postajala nekaj zložnejša, suličarji so bili vsi dobre volje, konji siti in spočiti, le on sam se je od kesa kislo držal in tiho dušal, da v vinskosti ne bo prisegal nikoli več. Kasno popoldne so prišli na Svibno. Sostrški oskrbnik ni bil lagal. Grajski vratar je povedal, da so tu gospodje Celjski, Vovbrški in Sovneški, Ptujski in Mariborski, Rajhenburški in Laški in še dosti dosti drugih, samo imena so mu ušla iz spomina.