Sprva ni vedel, kaj bi rekel, tako se je ustrašil in zmešal ob misli, da bi se naposled dal ugnati vendarle on sam. Ali nagli premislek, da bi si s kakšno nerodnostjo utegnil zagraditi pot do Zofije, ga je streznil; obenem pa se je domislil stiškega opata, ki je prosil, da bi višenjska gospoščina Hotimira in Živko podarila samostanski gospoščini. »Pa naj bo!« je urno sklenil v mislih.