Sicer je vedel, da je nevesta vsaj zdaj v pravih varnih rokah, peklo ga je pa vendarle, ker je videl ni vsak dan. »Oh, prav, čisto prav bo šele, ko bo v mojih rokah!« je vzdihoval in silil v Rodano, da bi mu, če že noče uročiti in z boleznijo udariti Višenjskih, vsaj povedala iz razstave zvezd, kdaj bo Živka njegova, ali pa je v posvete hodil do Trlepa. »O, ti štramljè ‒ pa si res prismojen!« se mu je Rodana smejala.