Tako tudi ni rekel nobene, ko je grofica Ema vzela Živko s seboj na božjo pot. Sicer je vedel, da je nevesta vsaj zdaj v pravih varnih rokah, peklo ga je pa vendarle, ker je videl ni vsak dan. »Oh, prav, čisto prav bo šele, ko bo v mojih rokah!« je vzdihoval in silil v Rodano, da bi mu, če že noče uročiti in z boleznijo udariti Višenjskih, vsaj povedala iz razstave zvezd, kdaj bo Živka njegova, ali pa je v posvete hodil do Trlepa.