Tudi drugo jutro, ko se je odpravila in je s seboj vzela Živko, se ni upal upirati; preveč dobrega mu je storila in nemara mu bo še preveč potrebna pri beli cvetki s Svibnega. »Jemlji jo pod kreljut ali ne,« je mrmral sam vase, ko je gledal za Živko, ki je jezdila med Eminim spremstvom, »naredil pa bom po svoje!«