Med tistimi, ki so gledali od daleč, je bila tudi Živka. Bila je malo manj ko dobre volje, saj ji je bezgovo cvetje snoči skoraj kar na klic privedlo ženina Hotimira. In davi je bila že prav rano na polju; nastregla si je ponočne rose s pšenice in si z njo omočila lice, da bi do leta osorej ostalo čisto, belo in brez peg.