V službo do neznosnega Kodrlajka in njegove še strašnejše matere Ljubke, pa zopet domov. Pa sem si rekel, pri sv. dvojici in vseh ostalih nenaglušnih svetnikih, če bi ne bil tako majcen, kot sem, mi ne bi bilo treba cel dan porabiti za krevsljanje od doma do službe, pa od službe do doma. Naredil bi dva, tri korake in že bi slinil Kodrlajkove mreže, pa spet dva, tri korake in že bi se zleknil v naročje svoje zlate Minke, si v kinu ogledal najnovejši film o Superpajku, odšel na vrh hrasta pretegnit revmatične sklepe, morda celo malce zadremat!