Sedla sva v rohnečo Hondo, švignila mimo visokih smrek ljubljanskega barja, mimo otožno hlipajoče mestne hiše, do lično splužene Nazorjeve, na slastne orehove špiralice, mandljeve žepke in sirove ladjice. Precej ur je minilo, preden sva pozno popoldne splavila še zadnji čolniček; potem pa se zasanjano zazrla v prodajalkin mrki obraz in zapela. Kot en glas je bilo čuti pesem najinih radostnih duš.