Že v pritličju jih je odkril nenadkriljivi omelski vratar Brdavs; osvetlil jih je z zaslepljujočo žarnico, zlovešče zakričal, si nadel brezhibno ponošene irharce ‒ in že ni bilo o Lisjaku in njegovi elitni brigadi ne duha ne sluha več. Nadinšpektor si je že toliko opomogel, da je vzravnano sedel v svojem invalidskem vozičku, srebal čokolino in se kregal s petelinom Frenkom, ki je leno postopal po gnoju, se pretegoval in zehal, ne meneč se za nadinšpektorjeva trda prigovarjanja. Lisjak se je Grobovšku opravičil, ožaloščeno zakašljal in zaželel svojemu nadrejenemu dober tek, potem pa ga odpeljal na svečano parado v glavno nadinšpektorsko menzo.