Nekako sem še dojel, da me je pokrila z deko in rekla: »No, pa lahko noč, dete moje; sej veš, da si kljub vsemu moj naljubši pravnukec. ‒ Kurc, konc koncou, sej si tut edini, k me sploh pride kdaj pogledat,« ‒ potem pa ugasnila luč in odšla v kopalnico, glancat svojo novo čelado, izdelano po skrbno pripravljenih načrtih slavnega arhitekta Motorčka in njegovega malce nadležnega pomočnika Bena Zavore.