Kako ne, ko je bila vendar v groznih skrbeh, dobro vedoč, da pride óni pod okno. Oh, ko bi ji bil v tistem hipu povedal, da vem za vse, in ko bi jo bil, kakor nas uči sveta vera, potrpežljivo opomnil, naj vendar pozabi vsega, kar ne more biti in ne sme. Ej, pa nisem mogel izpregovoriti prave in pametne besede in zato se tožim samega sebe, da sem kriv, precèj kriv, če je bilo pozneje kaj greha in pohujšanja.